Denar kot merilo zadovoljstva?

Ljudje v revnih državah postanejo bolj zadovoljni, ko si lahko zagotovijo osnovne življenske pogoje za preživetje. V današnji informacijski dobi, če imamo npr. iPod nismo zadovoljni, ampak želimo še iPod Touch. Denar nas ne osrečuje, osrečujejo nas le materialne dobrine. Kot je razvidno iz prejšnjega primera je zadovoljstvo kratkotrajno, ker si vedno želimo nekaj več.

Po drugi svetovni vojni se je Japonsko gospodartvo začelo nadpovprečno razvijati. Gospodarski preporod je pripeljal v državo več svežega kapitala, s tem pa tudi poživil gospodarsko rast. Med leti 1950 in 1970 se je začela nova »doba«, katera je Japonsko spremenila iz vojnih razbitin, do enega izmed najpremožnejših narodov. Družbeni proizvod na prebivalca se je med omenjenimi leti povečal kar za sedemkrat.

Prebivalstvo je v tem času občutno obogatelo in precej ljudi je postalo premožnih. Zanimiva opazka pa je bila, da Japonci niso postali s tem bolj zadovoljni. Pravzaprav je bilo v njihovih odgovorih na to tematiko začutiti, da je precej manj ljudi zadovoljnih s svojim življenjem, kot med leti 1950 in 1970.

Na tem primeru je temeljila teorija o Easterlinovem paradoksu. V kateri se je ekonomist, znan pod imenom Richard Easterlin soočal s tem problemom. Svoje pisno delo je izdal leta 1974 in prišel do zaključka, da gospodarska rast ni nujno pogoj za večje zadovoljstvo prebivalstva.

Relativni prihodek – koliko zaslužimo in primerjamo z drugimi, je precej bolj pomemben kot absolutni prihodek, je še napisal Mr. Easterlin.